kličem te po svojem imenu: Lajka. v tvojem največjem strahu ‒ v edinem domu brezdanje sam groza o groza praznine ‒ kličem, da bi me slišal: sopotnik, sirota si kakor jaz: ne izdaj me!
Pesnenje je zame morda celo način preživetja – ni mi vedno lahko s sabo, in ni (mi) (nam) lahko danes biti – je iskanje pravih vprašanj in prisluškovanje odgovorom, je potreba po pogovoru.