26. marca, 2022  /  Poezija

Živa zemlja

Moj stari oče iz Hščolkova se bori,
moja stara mama iz Gajsinu se spopada,
za njima, tema za temo,
svetloba za svetlobo, svet za svetom,
donijo, okrvavljeni, na križih poganjajo
rože nebeškega Jeruzalema,
njihova kri združuje Konstantinopel in Kijiv.

25. marca, 2022  /  Poezija

Pričevanje

Kdo bo peljal starce na sprehòd okoli bloka?
Kdo, le kdo bo pel mrličem na porokah?
Naj zdaj pišem pesem, ko bi rajši kričal?
Toda čas zahteva pesem, ne pa joka.
Tudi jaz sem kriv. Jaz, nema, plašna priča.

7. januarja, 2021  /  Kritika

Odisej brez Itake

Schubertova možata in v slutnji bližajoče se smrti izzorjena, a hkrati lirično pretanjena in v hipnotično ponavljajoči se ritem začarana glasba se sijajno ujema s temeljnim vzdušjem romana.

6. aprila, 2020  /  Kolumna/esej

V oklepajih

Od kje potem ta tesnoba, to upanje, občutek, da se je nekaj vendarle spremenilo, nekaj, česar panični izrazi, ki se nanašajo na konkretno situacijo, so verjetno zgolj premestitve? Rekel bi, da v tem, da nihče ne ve, kaj in kako. Kaj bo jutri, do kdaj bo to trajalo, kaj bomo delali po karanteni, kaj nam sporoča vlada.