Treba se je predvsem prepustiti besedam, zraven spremljati zarise in zamahe, ki na koncu ustvarijo lastno interpretacijo na samo poezijo. In pa glasbi, ki z različnimi improvizacijami vzdržuje nit zbranosti in prav posebnega ritma večera.
Kakšno olajšanje je reka pesmi Urše Majcen: išče v snu, po robovih postelje, pada v praznino, sprašuje, išče luč pod ledom. Ne manipulira, ona je, kjer je in kar je.
