Pesnice so čez patriarhalno kulturo tako ali drugače naredile križ, izstopile iz sveta utopičnih pričakovanj enkopravnosti in pokazale, da erekcija ni stvar spola, temveč da je povezana z družbeno močjo, ki je v osnovi samodestruktivna.
Črna skrinjica je prišla ravno s tem namenom, da sami sebe že v začetku strmoglavimo in se potem mogoče sproti najdemo. Zakaj strmoglavimo? Zato, ker je na literarnem področju pri nas vedno manj pozornosti namenjene poeziji in pesnicam in pesnikom, še manj pa prvenkam.
Kakšno olajšanje je reka pesmi Urše Majcen: išče v snu, po robovih postelje, pada v praznino, sprašuje, išče luč pod ledom. Ne manipulira, ona je, kjer je in kar je.
Gledališče ne bo umrlo, dokler bo človek. Pa razumite to s takšno konotacijo, kot se vam zdi primerno. In naj se v interpretacijah, katero izmed besed po želji zamenja z umetnost, svobodomiselnost, upor.
24. avgusta so se na že tradicionalnih Dnevih poezije in vina zbrali tudi mladi pesniki in pesnice, da bi se povezali med sabo in čez trg razlili vitalne pesniške sokove.