Svet umetnosti vsekakor deluje znotraj magijskega kozmološkega reda. Ne le, da je pri ustvarjanju »dovoljeno vse«, vključno s čudeži in ne-vzročno povezanimi dogodki, gre tudi za stalno preigravanje in so-vplivanje med notranjimi in zunanjimi svetovi.
Tudi zato, ker je veliko pisateljev previdnih, ko z mnogimi državljani delijo strah pred aktualno maščevalno oblastjo, se je danes sovražni govor zavlekel v vse pore življenja, tudi zato besede nimajo več teže … Tudi zaradi premajhne angažiranosti pisateljev.
Zgodba o izvornem antagonizmu med svetom reda, discipline, norm in pravil, ki ga predstavljata država in njen družbeni red na eni in svetom razpuščenosti, svobodnjaštva, celo anarhistične poljubnosti, ki izvorno pripadaposameznemu človeškemu bitju.
Jemljemo umetniško ustvarjanje resno ali pač v nove čase stopamo stoletje nazaj, da podpiramo le še dvorne muzikante in zares kvalitetne izženemo prek Kolpe?
Kadar pride do tega, da posameznik trpi kakor biblični Job, trpi pars pro toto oziroma v imenu neke večje celote. Samo tako močna čustva pri bralcih povzročijo očiščenje in zadovoljstvo.
Jaz tudi ne prenese istospolnih, temnopoltih, tujcev, drugače mislečih, nikogar. Jazu dopovedati, da je v raznolikosti bogastvo, je nemogoče, saj je Jaz edini kriterij zase in za svet.
Bolj ključno pa je, da je o skrajno resnih temah, in sicer na način igre, razvedrila, morda celo (medijskega) spektakla, rekonstruiral našo realnost in da je tudi osrednja metafora – družbene slepote – zadela svoje bistvo.
Interpretacije, ki torej izpuščajo oziroma spregledujejo elemente, bodisi spola in seksualnosti bodisi drugih biografskih kontekstov, kot tistih, ki se manifestirajo in berejo v umetniškem jeziku, pomenijo napako.
Umetnost tako postaja nekakšen odpustek, odpustek slabe vesti. Tam je, z ambicijo govoriti o družbeni zavesti, o Resnici, pravzaprav relikt naše brezbrižnosti.
Dotik ni nujno fizičen, lahko gre za stik s človekom, z naravo, z nekim določenim dogodkom, vsi odnosi z ljudmi in okolico so nek dotik. In če izgubiš občutek zanj, ni v redu.
Številni umetniki, med njimi tudi Zygmunt Bauman, trdijo, da je osnovni problem današnjega človeka to, da je razpet med svobodo in potrebo po varnosti.
