Kadar pride do tega, da posameznik trpi kakor biblični Job, trpi pars pro toto oziroma v imenu neke večje celote. Samo tako močna čustva pri bralcih povzročijo očiščenje in zadovoljstvo.
Prihajajo nove generacije. Generacije, ki so že šle skozi utilitaristični in brezkompromisni sistem amerikaniziranega študija ekonomije. Ti fantje in dekleta se ne sprašujejo, ali so si zaslužili. Njim enostavno pripada.
Ni namreč težko utemeljiti, da je fašizem vsaj toliko blizu modernosti, kot je tradiciji, zato je samozavesten pristop, ki trdi nasprotno, lahko precej neupravičen.
Še ena rdeča luč gori in sirena zavija, ko se začno »katoliški pravniki« boriti proti ustavni pravici do splava; to je njihov klerikalizem, ki seveda ni ljubezen do Kristusa.
Ne le, da tradicionalizem ni spravljiv z modernimi idejami družbene pogodbe, obče volje (Roussaeu), konsenza vladanih(Locke) in podobnih mehanizmov civilne legitimizacije družbenopolitičnega reda, povrhu tudi nikdar ni bil apolitična religiozna misel.
Atituda kritika mora biti taka, da poskuša najti najboljše, ne dobro, ampak najboljše. Individualno. Potem se bo v iskanju toliko umiril, da bo dobro videl vse, kar je.
V skrivnosti tega vmesnega stanja, med zemeljskim in transcedentnim, ni mogoče živeti po nobenem receptu, lik je prepuščen sili posega vase ter svoji (čez- in pre-) človeškosti.
