Prav fizično izkušam svojo absolutno nepomembnost, odvečnost in zanemarljivost v samozadostnem prisostvovanju bivajočega. In hkrati zaznavam nekakšno totalno odprtost, darežljivo izročenost bivanju.
Lahko rečem, da je tako poezija Sare Nuše Golob Grabner močna predvsem v svojem izpisu notranjih občutij groze, nesprejetosti od drugih in v podobah odmiranja, predvsem narave.
Dotik ni nujno fizičen, lahko gre za stik s človekom, z naravo, z nekim določenim dogodkom, vsi odnosi z ljudmi in okolico so nek dotik. In če izgubiš občutek zanj, ni v redu.
Na zlo, ki presega njegovo izkustveno obzorje in zdravo pamet, zmore usodno ranjeni mladostnik najti samo iracionalen odgovor, edini možen izhod zanj je transgresija, pre-stop, pobeg v zaumno dejanje.
