In kar je odlika: pesem jasno, jedrnato, transparentno, skoraj preveč razumljivo, poda globoka spoznanja. Friedovo pesem lahko razume vsak. Ni pa nujno, da jo doume. Prav tu oziroma to je Friedova izvrstna pesniška bravura.
Fried piše, kot bi rasel iz dvojnosti: preprost, a plastovit, prodoren opazovalec, a ne deskriptiven, angažiran, a ne tendenčen, pristen protihipokrit, neposredni mojster malih besed o vélikih temah.
Literarna recepcija pa nič. Ob novem biografskem podatku, ob razkritju njene lezbičnosti, bi se lahko ukvarjala, morala bi se ukvarjati tudi s tem, kaj v dobi represije nad homoseksualnostjo pomeni uporaba moškega spola kot spola govorca v ljubezenski pesmi ali kaj pomeni izogibanje spolu.
Ukročeni lev bo, paradoksalno, vladal svetu, ki mu ni več mogoče vladati. Morda tudi: svetu, ki ga s pozicije koncentrirane moči ne bo več mogoče ob-vladati.
Avtorica pričujočega dela nekoliko ironično in posplošeno jezik pripisuje šušmarjenju hudiča. Hudičev jezik je po eni strani zloben in od hudiča zastrupljen (pra)Jezik, po drugi pa »vražji« – neukrotljiv, neulovljiv in navihan.
Vsaj na področju erotične poezije skromnost gotovo ni lepa čednost in vse do danes pri nas Iva Svetino v razkošnosti in čutni nazornosti erotičnih podob nihče ni prekosil. Pravzaprav se mu ni niti približal.
