Ponovno se moramo naučiti empatije, sočutja. Zavedati se moramo, da ranjeno telo boli, da beseda bolečina ni prazna beseda, ampak zgolj približek vsega tistega, kar čuti ranjeno, zbrcano in na križ pribito telo.
Šele takrat, ko ima ženska možnost izbire, ko se lahko odloča, ali bo mati ali ne, ali bo imela več otrok ali nobenega, lahko govorimo o družbi, ki poskuša slediti načelom strpnosti.
Na koncu pravzaprav ne moremo reči, kaj Seme smrti kot celoto razloči od scenarijev Pamukovih ali Ecovih klasik. Morda se tudi prav v tem skriva mehanizem bralskega užitka.