Kot v nekakšnem Malickovem filmu drsijo oddaljene, lirične pasaže skozi bralčev horizont, kjer se tu in tam zataknejo ob prepoznani občutek »mimobežno« posejane metafore ali izkušnje.
Menim, da poezija ni samo literarna vrsta, da je veliko več kot to: poezija je zorni kot, iz katerega zremo v življenje, je način percepiranja tega življenja.
Zakaj bi bilo danes smiselno brati dela Danila Kiša? Ravno zato, ker ni »umeščen«. Umrl je še preden je dobil Nobelovo nagrado, ki se mu je resnično nasmihala, in še pred vojno, ki je za dalj časa uničila vse oblike kulturnega rafinmaja.
