Ob branju Anatomije imam končno občutek, da imam v rokah zbirko, ki se dejansko dotika tistega dela generacije, s katero sem imel sam največ socialnih vezi.
Cvetka Bevc, programska voditeljica Pisateljskega odra na 35. Slovenskem knjižnem sejmu, je predstavila letošnji program, ki bo predstavljen od 26. 11. do 1. 12. 2019.
Še najbolje zaživijo krajše pesmi, ki so kot miselni utrinki lirskega subjekta, zgodi pa se, da v določenih pesmih lahko začutimo preveč moraliziranja ali površinskega opažanja.
Atituda kritika mora biti taka, da poskuša najti najboljše, ne dobro, ampak najboljše. Individualno. Potem se bo v iskanju toliko umiril, da bo dobro videl vse, kar je.
Oder za gluhe je prispodoba/odraz lirskega subjekta našega časa, sredi povprečja. Princesk, komercialne glasbe, šova, ki ga množica glasno, a nekritično vpija. A lirski subjekt se vsemu temu ne ukloni.
Neposrednega poziva k političnemu angažmaju, ki je v zadnjih letih v sodobnih slovenskih uprizoritvenih praksah precej popularen, v treh dramah ne najdemo, čeprav je patologija (slovenske) družbe ena njihovih glavnih tem.
Stalno premetavanje in pregrevanje nas privede do močne čustvene vznesenosti, ki pa doseže vrh že sredi zbirke. Zaradi pobrane energije se zato do konca s težavo prebijamo.
Alojz Rebula je ustvaril opus, ki je svetovljanski in starožiten obenem. Večkrat postavljen v davno zgodovino, a nič manj občutljiv do dilem individualca našega časa.
