
Klerikalizem – nesmrtna duša najslabšega slovenstva
Naši klerikalci hočejo vračanje v preteklost, njihov ideal je Slovenija pred letom 1941. Hočejo pohlevne in poslušne ženske, posebno pri spolnosti in odločanju o reprodukciji!
Naši klerikalci hočejo vračanje v preteklost, njihov ideal je Slovenija pred letom 1941. Hočejo pohlevne in poslušne ženske, posebno pri spolnosti in odločanju o reprodukciji!
Za normalnega pravnika bi ne smelo biti značilno, da bo ženski vsiljeval nosečnost. Pa naj bo katolik ali ateist.
Svobodo odločanja o rojstvih imamo. Kar se dogaja v moji maternici, je moja reč in se ne tiče nobenega zakona ali moške dresure.
Kar pa mi zlasti gre v nos, je ta apetit (pretežno) moških inkvizitorjev po svoji želji urejati nožnico, maternico, jajčnike, dojke in nasploh organsko opremo žensk ter odločati o ženskem telesu in življenju kot svoji lasti.
Še ena rdeča luč gori in sirena zavija, ko se začno »katoliški pravniki« boriti proti ustavni pravici do splava; to je njihov klerikalizem, ki seveda ni ljubezen do Kristusa.
Ohranitev pravice do prekinitve nosečnosti je bistveni predpogoj ženske in moške svobode ter osnova za bolj zdravo in manj nasilno patriarhalno družbo.
Ni pomembno, zakaj se ženska odloči za prekinitev nosečnosti, pomembno je, da ji kot družba omogočimo, da težko odločitev realizira na zanjo čim varnejši način.
Splav je osnovna človekova pravica. Brez te pravice, (plodne) ženske ne moremo biti enakovredne članice družbe.
kako bi lahko brez spovedi tako
mirno stala in ne razmišljala
o splavu oziroma strokovneje
prekinitvi nosečnosti če bi otroka
stkal njen sodelavec
Katoliki – in mo(note)isti – ne razumejo, da se politična svoboda ne nahaja v »hočem – moraš«, ampak v »zmorem – lahko, če hočem«.
Ni te teološke retoriške bravure, medicinskega pravila, pravne argumentacije ali verske zapovedi, ki bi lahko omejila ali ukinila oblast ženske nad lastnim telesom.
Pravica do izražanja religioznih misli v javnem diskurzu je ključna ne le na ravni posameznika, pač pa tudi na ravni skupnosti.
Šele takrat, ko ima ženska možnost izbire, ko se lahko odloča, ali bo mati ali ne, ali bo imela več otrok ali nobenega, lahko govorimo o družbi, ki poskuša slediti načelom strpnosti.
Vsekakor velja, da je z družbo, kjer je sporno mnenje nasprotnikov splava, ne glede na to, ali se z njegovo vsebino in predvsem načinom izrekanja strinjamo ali ne, nekaj očitno zelo narobe, če ob tem ne opazimo, da gre pri vprašanju »pravice do splava« hkrati za vprašanje pravice do življenja.
V spomin na Simone Veil, borko za pravice žensk, predsednico Evropskega parlamenta in francosko ministrico za zdravje, ki je omogočila legalizacijo pravice do splava.