A tisto naše smrtno, nevirtualno telo je tu, ko je treba pomagati, demonstrirati, kričati, govoriti, peti, izpisovati transparente, delati lutke, plesati, štrikati, kuhati, obiskati
pozabljene … pobožati, poljubljati, zjokati se skupaj.
Bodimo, kar smo zmeraj bili, kadar je šlo zares in za nohte: borci in borke za jezik in za lepoto, za dostojanstvo svoje umetniške poklicanosti ter za človečne odnose v naši skupnosti in družbi!
