Pri delu na projektu Labirint devetdesetih smo s kolegi občinstvu zastavljali vprašanja, ali so vse države nekdanje Jugoslavije v začaranem krogu devetdesetih in če so, kako lahko iz njega izstopijo.
Otroci v Sarajevu smo verjeli v pionirsko prisego. Nekdo me je prepričal, da nas Tito vse opazuje na ekranih, ki jih ima v svoji pisarni v Beogradu, in da bi, če bi prisegel pri Titu in se zlagal, on potem umrl.
Verjetno se v številnih tradicijah po vsem svetu pojavlja ta ideja umika v bližini apokalipse. Ta bližina zdaj ni več stvar samo misterioznega občutja, ampak je to neko realno občutje, za katerega verjamem, da nas preveva množično, ne glede na naše svetovne nazore.
Njegov nezamenljiv sarajevski humor in nežna obzirnost do sveta sta ga ohranjala v nekakšnem nenehnem objemu s svetom in ko si bil z njim, si se nenehno čutil objet, poslušan in razumljen.
Kot v nekakšnem Malickovem filmu drsijo oddaljene, lirične pasaže skozi bralčev horizont, kjer se tu in tam zataknejo ob prepoznani občutek »mimobežno« posejane metafore ali izkušnje.
Schubertova možata in v slutnji bližajoče se smrti izzorjena, a hkrati lirično pretanjena in v hipnotično ponavljajoči se ritem začarana glasba se sijajno ujema s temeljnim vzdušjem romana.
Tolažba nočnega neba je očarljiv preplet romansirane biografije, kjer se, prevlečene s filozofsko-esejistično kopreno, prepletajo interpretacija zgodovine, kriminalka, ljubezenska zgodba, psihološka študija, dokumentaristična kulisa in najbrž še kaj.
S problematiko (ne)prikritega družinskega nasilja predstavlja razen metafore nasilja, ki se je v času njegovega nastanka vršila nad filmsko produkcijo, predvsem metaforo trenutne globalne krize.
Od svojega rojstva dalje je bila knjiga izpostavljena tudi nadzoru in prepovedi (cenzura, Index prohibitorum), še več, dogajal se je celo bibliocid: knjige so gorele, tudi knjižnice.
Na koncu pravzaprav ne moremo reči, kaj Seme smrti kot celoto razloči od scenarijev Pamukovih ali Ecovih klasik. Morda se tudi prav v tem skriva mehanizem bralskega užitka.
Sarajevo je mesto iracionalnosti, toda iracionalnosti, podane z notranjim očesom nekoga, ki je moral mesto zaradi vojne norije zapustiti in ga popisuje z dobršno mero empatije.
S svojo visoko humanistično držo ne sprevidi, da se je država Slovenija, »svetli cilj, za katerega smo zastavili dobršen del svojih življenj,« spremenila v periferno kolonijo centralistične Evrope.
