S tem, ko sta igralca, ki sta tudi avtorja priredbe besedila, pod vodstvom obeh mentorjev sprejela ključno odločitev, da se v celoti odrečeta jedru teksta, pred gledalcem boleče zaživi vsakdan. Tega vedno bolj doživljamo kot etični vakuum, v katerega so vstopili (množični) mediji.
Dezorientalko tako berem trojno: kot bogat vir za razumevanje zgodovine Irana, kot pripoved o razcepljenem sodobnem subjektu v globaliziranem svetu ter kot (precej dostopen) literarni eksperiment.
Orwell je, kakor je zapisal, v Španiji zadihal zrak enakopravnosti. In družbena revolucija, katere začetek konca je ravno ujel, bi lahko bila začetek socializma.
Vprašanja, s katerimi so se v času svojega življenja spopadali Kocbek, Gosar in Krek, torej kako doseči pravičnejšo družbeno ureditev in preseči hrematizem, ki je le nebrzdano hlastanje po omejenih dobrinah v nasprotju z oikonomijo, namreč skrb za skupno dobro, so še kako aktualna tudi danes.
In čeprav se slovenski pesniki, kljub temu, da pišejo v prostem verzu, najbrž nimajo za neposredne Whitmanove naslednike, ne moremo mimo dejstva, da skoraj vsak verz, ki ga Ferlinghetti zapiše, zadeva tudi Slovence.