Prevzela ga je čarobna pokrajina, ožarjena s čisto lučjo, ki se je naslikala pred njim, kot bi gledal romantično slikarijo, kakršne je ustvarjala njegova Sofija.
Vtem je drugi vojak že prispel do babice, ki sedi nasproti njim trem. Površno ji je pregledal dokumente, vrgel pogled na spečega dečka, pokimal z glavo ter se obrnil proti njim in njihovim iztegnjenim papirjem.
Nekoč mi je pripovedovala, kako se ji v ritmu, ki ji ga ne uspe dognati, ponavljajo sanje, v katerih se znajde v gozdu grozansko velikih iglavcev in nenadoma spozna, da ji nekdo sledi. Spusti se v beg.
Iztegnem se do nočne omarice in v usta vtaknem žvečilni gumi Hubba Bubba. Ko je dodobra prežvečen, pograbim ročno ogledalo in ga poskušam napihniti v velikost pomaranče.
Naslednji dan si je v miru ogledoval štore podrtih bukev. Če ga spomin ni varal, se je za drevesom, ki je do prejšnjega dne stalo na mestu najbolj oddaljenega štora, skril pred nemškimi rafali.
Eden je komunist, drugi musliman. Ostala sta neopredeljena levičarja. Prijazno se zbadajo in govorijo čudaške, a resnične zgodbe o velikih korporacijah in umetnikih.
Vrtela se je, v prah vtiskovala neskončno pirueto, označevala zemljo, jo dražila z žgečkajočim podrsavanjem, jo izzivala, ali se upa tudi ona pijano zavrteti.
