Maistrove pesmi so polne pustolovščine, poguma in predrznosti, manj sentimentalne in zamegljene od marsikatere pesmi, ki nastane danes, zato pa toliko bolj pristno srčne. Literarnazgodovina bi njegovo delo morala bolje ovrednotiti.
Del človeške notranjosti, ki ustvarja, je vedno svoboden, tirani vanj nimajo vstopa, ne morejo si ga podrediti; to žre vse katoliške klerikalce, večne zatiralce vseh, ki mislijo s svojo glavo.
Od svojega rojstva dalje je bila knjiga izpostavljena tudi nadzoru in prepovedi (cenzura, Index prohibitorum), še več, dogajal se je celo bibliocid: knjige so gorele, tudi knjižnice.