‘Kakšni bebci!’ si med sabo šepetajo,
kuhajo zakone, lončke že ravnajo,
polne rožnatih odlokov in tabletij,
z veseljem davke nam pričnejo šteti,
ko smo blizu, zgrabijo za nos se svoj.
– Predstavnikom tem našim, dragim, mi smo gnoj!
Sploh si ne privoščimo pogleda iz ozadja,
vem, da to ne gre zlahka, pa bi se morali kdaj
s pravega položaja in z razdalje ozreti
(od znotraj in od strani) – na preostanek mladosti
Gospod bivši tovariš ne čivka v našem imenu,
v imenu državljanov, ki nam je mar.
Ki smo z lastnimi očmi gledali
kri, dim in razdejanje,
a ko smo gledali, kako se koljejo bratje,
je on služil denar.
govoreči medvedi, ki hodijo drug k drugemu na obisk
na čaj z ribezovo marmelado
presegajo bit
govoreči medvedi presegajo bit
govoreči medvedi presegajo bit
govoreči medvedi presegajo bit
ali živimo v diktaturi je treba vprašati
tiste ki imajo
tiste ki imajo preveč
tiste ki bi radi še več
tiste ki kradejo
in tiste ki dovolijo da se krade
Rumeni opričniki, kako si drznete rohneti
nad nežnimi dekleti, z Sieg Heil pozdravljati pokveke,
moj spomenik ukrasti, da bi pljuvali – prekleti
landsknehti! – na moj rod, nebo, prostost, na boj stoletij?!
Sedemnajst komunistov, ki so v gosjem redu
kolesarili iz Ljubljane čez Trojanski klanec
na že zasedeno Štajersko,
da bi se zoperstavili Tretjemu rajhu
Da bi naredili nemogoče.
Med njimi je bil tudi moj oče.