Na poti v Slovenijo
Smrt ugrabi deklico.
Na rečnem dnu jo najdejo.
To se ne bi pripetilo
prosilcem milostnih azilov,
ker bi jih mejni policaj
Hrvatom brž poslal nazaj,
daleč stran od mrzle vode,
koder vlada Kralj Svobode …
Igrača mi je padla skoz rešetke na dvorišče,
kjer jo je pobral potepuh, skitnica, ki je z ostrino
posestnika zabrusil mojemu očetu:
Sve što leži na zemlji, to je moje! …
Izrezati žensko.
Žensko izrezati skozi popek
z laparoskopskimi falusi,
s katerimi po trebuhu,
napihnjenem kot pri utopljencu
ali afriškem kvašiorkorju,
brodita kirurga.
Gostu je ponudil taco: »Jaz sem Zen
Zen – čarodej. »Jaz pa …« »Vem,
vem, dobrodošel – slavljenec
Andrej.«
Dal mu je kristalno čašo in
ukazal: »Pij! Skrajni čas je,
da izveš, kdo
si!«
Mene je teh pet osupljivih pesnic, med sabo neverjetno različnih, vseh pa močnih, posebnih, z jasnim sporočilom, spremenilo in premaknilo. Občudujem njihov pogum, zavzetost, mojstrstvo in predanost temu, kar pišejo, ali temu, kar jih piše.
Bo odslej najina ljubezen živela le v pesmih?
Bo samo še v mojih, tvojih, najinih pesmih
pel glas, prisluhnile so mu celo nočne živali?
Jih bo kdo bral, pesmi?
