Če je religiozna, liturgična poezija premalo poznana, Petra Koršič naredi ravno to – svojega boga zlije z današnjim trenutkom, materialnim svetom in lomom med tradicijo in sodobnostjo.
Prejmite opozorilo: če povabite tega samotnega jezdeca, da se okrepča v vaših mestih, »skozi katera [je] prijahal s krvovrelo / pesmijo na ustih,« vedite, da bo, preden bo odšel, najprej »obglavil vaše demone, kot bi bili [njegovi].«
Lirski subjekt se tudi odkrito in ironično spopada s strahom, samoto in se posmehljivo zoperstavi »instant calm-u«, duhovnim smernicam, ki posamezniku_ci rade zategujejo in diktirajo način življenja.
