France
Takrat si me prisilila.
Da pobegnem. Sebi in njim.
Prascem ki se skrivaj smejijo
ker ne ješ.
pesmi
Tri pesmi iz »Lakote«
Slišim pesem.
To niso ovce, niso ptiči.
Ni človek, ni njiva.
Ne neha.
Iz zbirke »Rorschach«
Ementalec si,
z mogočno grivo si zvrtal vse te
luknjice v sir.
Pesnik delavskega razreda iz Nabrežine
Vsem bi rad zaklical k soncu razprostrt:
če je greh živeti, je življenje – smrt!
Delavka Tereza, svet je tako lep …
Šest pesmi
Zaradi preobilice prihodnosti
smo vse stvari odlagali na boljše čase,
kot bi ne vedeli, da so se boljši časi iztekali,
medtem ko smo odlašali.
to svetlobo
naj se jutro
tokrat ne odbije
od naročja, kjer te čutim.
naj mi da še to svetlobo.
O ustvarjanju toplote
Reci ogenj
in tebi bo toplo.
Pet izbranih pesmi
Zame pa tam prostora ni,
kjer se le svojim streho da,
zame pa tam prostora ni,
kjer se le svojo kri spozna.
Pesmi
Oči strmijo v nasprotno obalo,
okrogle oči brez vsakršne barve
razen barve strahu.
Soneti odhajanja – za 8. in 23. december 2018
Vse besede, ki jih poznam
in sem jih izrekel v stožčasto gluho noč,
kličem, vabim nazaj v zavetje predspomina
Tri pesmi
že zdavnaj zdavnaj sem ujela bad trip
in v njem ostala
podoben je dolgemu jutru, ki se ni dokončno zbudilo
Pesmi
Zavarovati ušesa
pred tem, da bi vanje
ne vstopil jezik.
Da bi slina, ki ostane
na vijugah, ne pozabila
drhtenja.
Pesmi s pisateljske rezidence v Sloveniji
Vsemu kar vidijo oči
Pripisati ć iz svojega priimka
Krajevni vlak drvi s hitrostjo asimilacije
Tujca v Slovenca
Iz zbirke »Piš čez sen«
BIL SEM VRABEC ki je poginil
zaradi moje objestnosti
žvrgolim kot navita budilka
Pet pesmi
Kdaj smo se sprijaznili s povprečnostjo?
Kdaj smo se vdali v usodo?
Kdaj smo nehali sanjati?