
Pesmi
Zavarovati ušesa
pred tem, da bi vanje
ne vstopil jezik.
Da bi slina, ki ostane
na vijugah, ne pozabila
drhtenja.
Zavarovati ušesa
pred tem, da bi vanje
ne vstopil jezik.
Da bi slina, ki ostane
na vijugah, ne pozabila
drhtenja.
Vsemu kar vidijo oči
Pripisati ć iz svojega priimka
Krajevni vlak drvi s hitrostjo asimilacije
Tujca v Slovenca
BIL SEM VRABEC ki je poginil
zaradi moje objestnosti
žvrgolim kot navita budilka
Kdaj smo se sprijaznili s povprečnostjo?
Kdaj smo se vdali v usodo?
Kdaj smo nehali sanjati?
Idiotov imamo na pretek. Manjka nam Dostojevski.
Nisem hotel tvojega medu ne jagod
Namočenih v sladkor
Da bi se zdaj grdo držala in vihala nos
tako neznanska masa,
tako velika teža,
toliko nemoči poklja v lesu;
in šotor, ki bi rad bil zatočišče.
ko bom za vedno izgubil
tisto, česar nikoli nisem imel, bom zašel
morda samo enkrat za lastno samoljubje
in se naselil v tvojo nepristopno samoto
Skoraj bi prezrl,
ubil me je čas in izstrelil nekam nekam;
in sem tam daleč daleč.
Vsako noč
mrtvec
privzdigne
nagrobno ploščo
mrtvi
ste jih za to likvidirali
je bilo vredno
V eni usti bi bilo konec jezika,
zvok se izleže, ko razpre čeljusti
Zapisana poezija.
Je samo opis čiste poezije, ki je v žogi,
ki leti proti košu
Rad bi molil sredi sovražnikov,
boja ali obrambe. S tem bi bil kot reka
ali kamen na dnu reke.
v hiši prebiva človek tvoji zlati lasje Margarita
svoje pse ščuva na nas poklanja nam grob v zraku