roko razje je zlogovani, črkovani notranji apel po osvoboditvi, takoj ko je utesnjujoče. Utesnjenost pa preti na vsakem koraku, saj je dandanes toliko videza in pozornosti usmerjene nanj.
Ukročeni lev bo, paradoksalno, vladal svetu, ki mu ni več mogoče vladati. Morda tudi: svetu, ki ga s pozicije koncentrirane moči ne bo več mogoče ob-vladati.
V skrivnosti tega vmesnega stanja, med zemeljskim in transcedentnim, ni mogoče živeti po nobenem receptu, lik je prepuščen sili posega vase ter svoji (čez- in pre-) človeškosti.
Šele ko me nagovoriš na način, da bom lepoto verzov začutil ne v verzih samih, marveč v sebi in ob zazrtju v prostor-čas, v katerega sem umeščen, šele takrat bo to prava poezija.