V romaniziranem Schwentnerjevem življenjepisu avtorica ob založnikovih prestižnih izdajah piscev, kot so Oton Župančič, Dragotin Kette, Josip Murn, Janez Trdina in drugi, postavi v fokus Ivana Cankarja.
Moje najstništvo je bilo najgloblje zaznamovano prav z Otonovo pesniško besedo. Ta kratkosladki čas je bil zame eno ključnih formativnih obdobij, ko sem po šoli najraje odkorakal v bližnji gozd in se za več ur predajal opoju, mirni vzhičenosti, ganjeni vzradoščenosti.
Del človeške notranjosti, ki ustvarja, je vedno svoboden, tirani vanj nimajo vstopa, ne morejo si ga podrediti; to žre vse katoliške klerikalce, večne zatiralce vseh, ki mislijo s svojo glavo.
Kdo ve, ali je Platonov privilegij – da ne poznaš drugega jezika kakor svojega – vreden zavidanja. Morda je takšna izključnost tudi nevarna. Utegne te zapeljati v misel, da si ti edini, ki poimenuješ stvari.
Vsaj na področju erotične poezije skromnost gotovo ni lepa čednost in vse do danes pri nas Iva Svetino v razkošnosti in čutni nazornosti erotičnih podob nihče ni prekosil. Pravzaprav se mu ni niti približal.
