Od misli do besede (odlomek)
Kdo ve, ali je Platonov privilegij – da ne poznaš drugega jezika kakor svojega – vreden zavidanja. Morda je takšna izključnost tudi nevarna. Utegne te zapeljati v misel, da si ti edini, ki poimenuješ stvari.
Orfej
Romanje za zadnjo pesmijo
Čas sam sebe žre! A pesnik ne obupa, saj ko se svet ruši, tedaj je upanje njegova, naša najtrdnejša vera.