To je tudi narava in ves kozmos. To so kače, biki, ptice, zajci, to je eden prvih kritičnih vpogledov v svet izkoriščanja in ubijanja, pobijanja živali. Mislim, da je Zajc predhodno to pretresanje opravil pred Juretom Detelo.
Grčija je že več kot desetletje v izrednem stanju, ki se ne bo kmalu končalo. Imigrante, ki skušajo prečkati mejo in priti v Grčijo, se odrine stran. Grški obalni stražarji jim potapljajo ladje, jih pretepajo in ropajo.
Verjetno se v številnih tradicijah po vsem svetu pojavlja ta ideja umika v bližini apokalipse. Ta bližina zdaj ni več stvar samo misterioznega občutja, ampak je to neko realno občutje, za katerega verjamem, da nas preveva množično, ne glede na naše svetovne nazore.
Moje najstništvo je bilo najgloblje zaznamovano prav z Otonovo pesniško besedo. Ta kratkosladki čas je bil zame eno ključnih formativnih obdobij, ko sem po šoli najraje odkorakal v bližnji gozd in se za več ur predajal opoju, mirni vzhičenosti, ganjeni vzradoščenosti.
Vse, česar se lahko dotakneš, je čudežno. Poglej in vidi: vsi ti tako imenovani predmeti postanejo kot obrazi otrok, ki svetijo zato, ker otroci še niso naredili veliko napačnega.
V povsem z odkritimi čustvi in neprizanesljivostjo postavljanja intimne in kolektivne zgodbe prepleteni pesniški zbirki Šovinistka avtorica ne prizanaša tako niti sebi niti družbi.
Ob branju Anatomije imam končno občutek, da imam v rokah zbirko, ki se dejansko dotika tistega dela generacije, s katero sem imel sam največ socialnih vezi.
V razčaranem svetu, ki ga je (navidezno) osvojila vednost, se ne zateka k poeziji kot apriornemu področju magije, temveč dopušča jeziku samemu, osveščenemu lastne sodobnosti, da stvari postavi na glavo, da iz lastne razpoke na plano privleče čudežno.
Literarna recepcija pa nič. Ob novem biografskem podatku, ob razkritju njene lezbičnosti, bi se lahko ukvarjala, morala bi se ukvarjati tudi s tem, kaj v dobi represije nad homoseksualnostjo pomeni uporaba moškega spola kot spola govorca v ljubezenski pesmi ali kaj pomeni izogibanje spolu.
V večinskem samorazumevanju sodobne poezije obstaja nek strah pred preteklostjo, strah, da bi bila poezija cringie, da bi se rimala in zvenela staromodno. Prav v sredo tega strahu cilja Neža Zajc.
Ključni argument Bei Daove poezije je, da navkljub lokalnosti njegove stiske, sama pesniška izpoved ne izgubi stika z osvobajajočimi in arhetipskimi izkustvi, dostopnimi in razumljivimi vsem generacijam in socialnim slojem.