Ne glede na tovrstne odzive je Dnevnik film, ki na tihoten, umirjen in počasen način še kako glasno govori o pozabljenem nasilju v našem prostoru, o brutalnosti medvojne vladavine NDH in njenih rasnih zakonih, ki so botrovali smrti ogromnemu številu ljudi.
Anouilhova Antigona se navsezadnje izkaže za bitje negacije, odpovedi, zavračanja življenja.
Pisatelj je priklical v literarno življenje čez sedemdeset individualnih človeških usod.
Vsekakor velja, da je z družbo, kjer je sporno mnenje nasprotnikov splava, ne glede na to, ali se z njegovo vsebino in predvsem načinom izrekanja strinjamo ali ne, nekaj očitno zelo narobe, če ob tem ne opazimo, da gre pri vprašanju »pravice do splava« hkrati za vprašanje pravice do življenja.
V spomin na Simone Veil, borko za pravice žensk, predsednico Evropskega parlamenta in francosko ministrico za zdravje, ki je omogočila legalizacijo pravice do splava.
Dogme so fantomi zla, ki delijo človeštvo ne samo teritorialno, temveč tudi v njegovi biti.
Sarajevo je mesto iracionalnosti, toda iracionalnosti, podane z notranjim očesom nekoga, ki je moral mesto zaradi vojne norije zapustiti in ga popisuje z dobršno mero empatije.
Domovina je izključno individualna izkušnja, zato bi se moralo izraz domovina uporabljati izključno nepolitično, ne pa kot nasilje nad vsem, kar ni naše.
