Tudi jaz sem bila vesela. Najprej presenečena, ker imam občutek, da zmeraj naredim premalo. So potrebe in predvsem tudi moja želja, da bi naredila še več.
Oblast vzpostavlja družbo, v kateri so vse moje elementarnosti, ustvarjalna identiteta, politična identiteta, osebna identiteta, seksualna identiteta, na mejnem robu. Vseskozi sem na nepravem mestu.
Knjige mi pomagajo preživeti, tako preprosto je to, kot subjektu mišljenja. Da, tistega vsakega četrtega v Sloveniji, pa še koga zraven, zelo močno čutim, zato mi knjige vse bolj predstavljajo nujno sogovornico, moj svet, ki torej ni samo moj svet.
Literarna recepcija pa nič. Ob novem biografskem podatku, ob razkritju njene lezbičnosti, bi se lahko ukvarjala, morala bi se ukvarjati tudi s tem, kaj v dobi represije nad homoseksualnostjo pomeni uporaba moškega spola kot spola govorca v ljubezenski pesmi ali kaj pomeni izogibanje spolu.
Interpretacije, ki torej izpuščajo oziroma spregledujejo elemente, bodisi spola in seksualnosti bodisi drugih biografskih kontekstov, kot tistih, ki se manifestirajo in berejo v umetniškem jeziku, pomenijo napako.
mislili smo si
najboljše o naših lastnih mislih,
medtem ko smo nameravali misliti o vrzeli med bogatimi in revnimi,
letnih časih, odsotnih, in naših občutjih.
21. marca 2019 je Vrabec Anarhist, spletni portal Društva slovenskih pisateljev, praznoval prvi rojstni dan s sodelovanjem na pesniškem maratonu ob svetovnem dnevu poezije.
Le dejanje jezika, ki bo ubežalo tehničnim avtomatizmom finančnega kapitalizma, v katerem je mesto univerzalne slovnice prevzela ekonomija, lahko omogoči novo življenje.
Tu namreč tiči vsa problematika letošnjega »literarnega izleta«: v nezmožnosti vrednotenja in nasploh razumevanja pomena sodobne poezije kot dejavnega elementa pri tvorjenju slovenske kulture tukaj in zdaj.
