Tako je javknila gospa Adela in povsem neznačilno zanjo samo, zdrknila na kolena. Zajokala je s strašnimi solzami osamljenega, starega človeka. S čelom je udarila po kockah med tračnicami, zatem nekoliko privzdignila glavo, a ni ji uspelo vstati, začela je z obema rokama ljubkovati tračnice.
– Lubčka, rojstni dan imam, osemdeset sem stara, lubčka, lubčka, samo majhnega lubčka!
Adela je vpila, a vpili so tudi ostali. Ljudje so kričali, ljudje so tudi psovali.