Že zgodaj sta bila v meni dva »nareka«: da moram ostati kar najbolj normalen, domač v svojem okolju – s tržaškimi Italijani vred. In po drugi strani zajemati iz primorske literarne zapuščine, pa ne tiste rodoljubne, pač pa iz kosovelovske biološke angažiranosti.
Pesnenje je zame morda celo način preživetja – ni mi vedno lahko s sabo, in ni (mi) (nam) lahko danes biti – je iskanje pravih vprašanj in prisluškovanje odgovorom, je potreba po pogovoru.
Med izrečenim in neizrečenim, v negotovi špranji med vidnim in nevidnim se pojavljajo duhovi, ki lebdijo med verzi. Zaradi artikulacije tega občutja in sodobne intimnosti lahko Burnsideovo delo uvrstimo med veliko poezijo današnjega zahoda.
Lahko rečem, da je tako poezija Sare Nuše Golob Grabner močna predvsem v svojem izpisu notranjih občutij groze, nesprejetosti od drugih in v podobah odmiranja, predvsem narave.
Velike upe polagam na libanonsko mladino. Gotovo ste slišali za vstajo 17. oktobra 2019. Tri mesece so mladi vztrajali na cestah in zahtevali, da vsi politiki odidejo.
Ključni argument Bei Daove poezije je, da navkljub lokalnosti njegove stiske, sama pesniška izpoved ne izgubi stika z osvobajajočimi in arhetipskimi izkustvi, dostopnimi in razumljivimi vsem generacijam in socialnim slojem.
Ni namreč težko utemeljiti, da je fašizem vsaj toliko blizu modernosti, kot je tradiciji, zato je samozavesten pristop, ki trdi nasprotno, lahko precej neupravičen.
Pesnik hoče opevati neobrzdano prvobitno moč narave, podeželje, vesolje in umetno, tehnološko okolje velemesta. Njegova pesem noče biti nič manj kot pesem vsega.
