Velike upe polagam na libanonsko mladino. Gotovo ste slišali za vstajo 17. oktobra 2019. Tri mesece so mladi vztrajali na cestah in zahtevali, da vsi politiki odidejo.
Prek težav, s katerimi se spopada Oja, ko jo kot hčerko temnopoltega očeta in belopolte matere sošolci zmerjajo z Belo kavo, se odraščajoči bralci soočajo s krivičnostjo in absurdnostjo rasizma, ki je na žalost v današnji Evropi vse prepogost.
S svojo visoko humanistično držo ne sprevidi, da se je država Slovenija, »svetli cilj, za katerega smo zastavili dobršen del svojih življenj,« spremenila v periferno kolonijo centralistične Evrope.