18. avgusta, 2021  /  Kolumna/esej

Oh, ta minikrila v 70-ih

Minikrila v 70-ih: vsesplošno deljenje slik Afganistank v 70-ih v minikrilih je neverjetno rasistično početje. Sporočilo je, prvič, zelo cinično: poglejte, srečni ste lahko le, če ste podobni nam. Drugič, je izjemno šovinistično: večina muslimank to sporočilo dojame kot signal, da jih zahod lahko razume le, če so seksualno objektivirane..

1. julija, 2021  /  Kritika

Škotski mojster

Med izrečenim in neizrečenim, v negotovi špranji med vidnim in nevidnim se pojavljajo duhovi, ki lebdijo med verzi. Zaradi artikulacije tega občutja in sodobne intimnosti lahko Burnsideovo delo uvrstimo med veliko poezijo današnjega zahoda.

15. maja, 2021  /  Poezija

Horde iz predmestij

Uf, končno, rečejo vojaki. Zdaj lahko
vrnemo napad in pošiljati začnejo rakete.
Uf, končno, si mislijo nekateri med nami:
zdaj jim lahko vrnemo za vse in začnejo
pošiljati pljunke v predmestja.

27. decembra, 2020  /  Kritika

Pasje bombice jezika

V Mauričevih pesmih je nekaj izrazito telesnega; verzi se spletajo skozi nedojemljivo in nikoli do konca ubesedljivo razmerje med jezikom, govorili (usti), prenosniki jezika (zrakom) in telesom, skozi katerega živijo čustva in diskurz.

19. novembra, 2020  /  Kritika, Mišljenje

Človek betona, človek zemlje

To je knjiga, ki razume, kaj je utrip naših ulic. Ki razume, da košarka na njih ni zgolj postranska, rekreativna dejavnost, temveč samo njihovo bistvo. Da je za vsako blokovsko naselje košarkarsko igrišče tako pomembno, kot je za nacionalno kulturo pomemben Cankarjev dom.

6. aprila, 2020  /  Kolumna/esej

V oklepajih

Od kje potem ta tesnoba, to upanje, občutek, da se je nekaj vendarle spremenilo, nekaj, česar panični izrazi, ki se nanašajo na konkretno situacijo, so verjetno zgolj premestitve? Rekel bi, da v tem, da nihče ne ve, kaj in kako. Kaj bo jutri, do kdaj bo to trajalo, kaj bomo delali po karanteni, kaj nam sporoča vlada.

8. marca, 2020  /  Kritika, Literatura

Preko pesmi do pesmi

V razčaranem svetu, ki ga je (navidezno) osvojila vednost, se ne zateka k poeziji kot apriornemu področju magije, temveč dopušča jeziku samemu, osveščenemu lastne sodobnosti, da stvari postavi na glavo, da iz lastne razpoke na plano privleče čudežno.