MIklavž Komelj | Vrabec Anarhist

7. decembra, 2023 / Kolumna/esej

Majakovski, ulica in vesolje

Majakovski je ogromno svoje energije posvetil delovanju za socialno revolucijo, ki je ljudem obljubljala boljše življenje. Toda obenem se je zavedal, da to boljše življenje ne bo v resnici boljše, če bo izboljšalo samo materialne življenjske pogoje, ne bo pa se oziralo na duhá.

28. oktobra, 2021 / Intervju

Šaha ne moremo dojeti s pravili domin

Muanis Sinanović

Verjetno se v številnih tradicijah po vsem svetu pojavlja ta ideja umika v bližini apokalipse. Ta bližina zdaj ni več stvar samo misterioznega občutja, ampak je to neko realno občutje, za katerega verjamem, da nas preveva množično, ne glede na naše svetovne nazore.

21. oktobra, 2021 / Kolumna/esej

Moramo vsi gojiti gensko spremenjeno Montsantovo koruzo?

Jure Vuga

Z administrativno in tudi brutalno policijsko represijo nas skušate prisiliti, da sprejmemo nekaj, kar nima in ne more uživati našega zaupanja.

17. avgusta, 2021 / Kritika

Ocena romana Miklavža Komelja »Skrij me, sneg«

Primož Sturman

Najbolj baročni del besedila gotovo predstavlja molitev rožnega venca (moli ga škof Lenič), ki se na tridesetih straneh ponavlja kot nekakšna mantra, v njej pa so zaobjeti vsi njegovi trije deli, in sicer veseli, žalostni ter častitljivi.

31. decembra, 2020 / Kritika

Stopanje v isto reko

Muanis Sinanović

V jesenskosti, v odpadanju in razlistovanju – pesmi lahko beremo kot nekakšne liste, ki jih poberemo – je implicirano porajanje.

26. avgusta, 2020 / Kolumna/esej, Skupni prostor

Nekrolog v večnem sedanjiku

Boris A. Novak

Srečna duša, naj te vso večnost ziblje tvoje ljubljeno morje. Občasno pa, lepa duša, dvigni sidro in se pridi osvežit pod slap Savice! Čakam Te. Greva na Triglav, ti plezaje in plesaje, jaz pa šepaje in šepetaje …

8. marca, 2020 / Kritika, Literatura

Preko pesmi do pesmi

Muanis Sinanović

V razčaranem svetu, ki ga je (navidezno) osvojila vednost, se ne zateka k poeziji kot apriornemu področju magije, temveč dopušča jeziku samemu, osveščenemu lastne sodobnosti, da stvari postavi na glavo, da iz lastne razpoke na plano privleče čudežno.