Kristian Koželj
31. avgusta, 2020  /  Dramatika, Kritika

To ni recenzija predstave

S tem, ko sta igralca, ki sta tudi avtorja priredbe besedila, pod vodstvom obeh mentorjev sprejela ključno odločitev, da se v celoti odrečeta jedru teksta, pred gledalcem boleče zaživi vsakdan. Tega vedno bolj doživljamo kot etični vakuum, v katerega so vstopili (množični) mediji.

Muanis Sinanović
6. aprila, 2020  /  Kolumna/esej

V oklepajih

Od kje potem ta tesnoba, to upanje, občutek, da se je nekaj vendarle spremenilo, nekaj, česar panični izrazi, ki se nanašajo na konkretno situacijo, so verjetno zgolj premestitve? Rekel bi, da v tem, da nihče ne ve, kaj in kako. Kaj bo jutri, do kdaj bo to trajalo, kaj bomo delali po karanteni, kaj nam sporoča vlada.

Gabriela Babnik
10. marca, 2020  /  Kolumna/esej

Videti ni isto kot gledati …

Vztrajam torej: bistveno je, kako “povzročeno škodo” skenirati in dokumentirati, jo spraviti v najbolj optimalno formo. Namen je seveda – v fikciji, v izmišljanju najti konec obsesiji in skritim polemikam, ki so se navzven kazale kot spraševanje, kot poskus biti in postati razmišljujoča posameznica.