Mene je teh pet osupljivih pesnic, med sabo neverjetno različnih, vseh pa močnih, posebnih, z jasnim sporočilom, spremenilo in premaknilo. Občudujem njihov pogum, zavzetost, mojstrstvo in predanost temu, kar pišejo, ali temu, kar jih piše.
Najbolj mi je v spominu ostal klic gospe, ki zaradi slepote ni več sposobna brati. »Veste, saj mi hčerke prinesejo zvočne knjige iz knjižnice za slepe, vendar se to s tem, da sam avtor bere svoje delo, in to samo zame, na mojem domu, ne more primerjati.«
Tudi sam si nisem mislil, da bo toliko ljudi, torej bralcev, pograbilo to eksplozijo čustev, če si spet sposodim vaše besede. In bolečino. Ker tu je neznosno veliko bolečine, ki najde pot med črkami in refreni, pot do uporniškega srca.
