Iskati milino, ravno zato, ker se je vse drugo ne tiče. Kot razberemo iz pesmi, pa to iskanje ni eskapistična drža, ampak bolj razbiranje poti, ki se lahko pokaže kjerkoli. Telo se zaobljubi poti, ki je na neki način že pred njim.
Stupica ima izjemen občutek za prostor, tudi v eteričnem smislu: kako vsebine napolnijo forme in prehajajo med njimi; kako si jih entitete podajajo – ali pa so si (entitete) podajane.
Hoja po poti, o kateri pričuje lirski glas v Pričevanju, je zato hoja po poti ozdravitve. Kdor se po njej podaja, pa mora ostati skromen in ponižen v zavedanju, da je, kjerkoli na poti se nahaja, le približek veliki nevihti.
Ključni argument Bei Daove poezije je, da navkljub lokalnosti njegove stiske, sama pesniška izpoved ne izgubi stika z osvobajajočimi in arhetipskimi izkustvi, dostopnimi in razumljivimi vsem generacijam in socialnim slojem.
24. avgusta so se na že tradicionalnih Dnevih poezije in vina zbrali tudi mladi pesniki in pesnice, da bi se povezali med sabo in čez trg razlili vitalne pesniške sokove.
Enodnevni festival je bi programsko natrpan z raznovrstnimi dejavnostmi, primernimi tako za bolj kot za manj aktivne literarne, šahovske in nasploh kulturne navdušence.
Prejmite opozorilo: če povabite tega samotnega jezdeca, da se okrepča v vaših mestih, »skozi katera [je] prijahal s krvovrelo / pesmijo na ustih,« vedite, da bo, preden bo odšel, najprej »obglavil vaše demone, kot bi bili [njegovi].«
Kar me je torej pri branju najbolj prepričalo, nista bila niti slog in zgradba niti pestrost literarnih svetov, pač pa sama mentaliteta, ki jo pisatelj vgradi v svoje zgodbe.
