Nastane sinestetičen učinek, ki uprostori jezik. Jezik postane prostor, mi pa smo vanj postavljeni, gre skoraj za nekakšno pesem-skulpturo ali več njih, no, raje, seveda, za pesem-stavbo.
Ne le, da tradicionalizem ni spravljiv z modernimi idejami družbene pogodbe, obče volje (Roussaeu), konsenza vladanih(Locke) in podobnih mehanizmov civilne legitimizacije družbenopolitičnega reda, povrhu tudi nikdar ni bil apolitična religiozna misel.
Fašisti zagovarjajo etnično čistost v imenu vrednosti razlik med ljudmi. Koran smisel obstoja razlik v jezikih in barvah kože med ljudmi pripisuje možnosti medsebojnega spoznavanja.
V skrivnosti tega vmesnega stanja, med zemeljskim in transcedentnim, ni mogoče živeti po nobenem receptu, lik je prepuščen sili posega vase ter svoji (čez- in pre-) človeškosti.