Pomladni cikel je zame najbolj izrazit. Po svoje tolažilen. Ko sem sredi njega, imam občutek, da svet vendarle ni vržen s tečajev. Kajti pomlad je znova tu.
roko razje je zlogovani, črkovani notranji apel po osvoboditvi, takoj ko je utesnjujoče. Utesnjenost pa preti na vsakem koraku, saj je dandanes toliko videza in pozornosti usmerjene nanj.
Vsak cikel obravnava svojo tematiko, pri čemer se poezija Vesne Liponik vedno usmerja k ranljivosti, nemoči in temu, kako se obema upreti in si zagotoviti svoj lasten teror, če parafraziram enega izmed verzov.
Jaz tudi ne prenese istospolnih, temnopoltih, tujcev, drugače mislečih, nikogar. Jazu dopovedati, da je v raznolikosti bogastvo, je nemogoče, saj je Jaz edini kriterij zase in za svet.
Knjige mi pomagajo preživeti, tako preprosto je to, kot subjektu mišljenja. Da, tistega vsakega četrtega v Sloveniji, pa še koga zraven, zelo močno čutim, zato mi knjige vse bolj predstavljajo nujno sogovornico, moj svet, ki torej ni samo moj svet.
Ko se v literarnem organizmu dotakneta moški in ženski princip v njuni duhovni povezanosti, ko se zgodi kolizija dveh svetov, dobi literarno delo neobičajen razseg, ki ga ni mogoče prostodušno zaobiti ali celo spregledati.
Ko pa so pesmi enkrat napisane, imajo vso svobodo, vesel sem, če ne ždijo v samoti, ampak živijo med ljudmi, se klatijo povsod okoli, pa četudi kdaj tam, kjer se za poezijo baje ne spodobi.
V romanesknem svetu Zamaknjenosti ni več ene same, prave poti, ki bi osmišljala, ampak obstaja množica med seboj prepletajočih se poti, ki ponazarjajo podobo posameznika v sodobnem svetu brez negibnega središča in vseobsegajoče Resnice.
Ta tema je ljubezen. A ljubezen kot nedosegljivo hrepenenje, neizpolnljiva sila, ki s svojo zaslepljujočo močjo cefra nepomirljivo napetost med razumom in čutnostjo.
