Knjige mi pomagajo preživeti, tako preprosto je to, kot subjektu mišljenja. Da, tistega vsakega četrtega v Sloveniji, pa še koga zraven, zelo močno čutim, zato mi knjige vse bolj predstavljajo nujno sogovornico, moj svet, ki torej ni samo moj svet.
Ko se v literarnem organizmu dotakneta moški in ženski princip v njuni duhovni povezanosti, ko se zgodi kolizija dveh svetov, dobi literarno delo neobičajen razseg, ki ga ni mogoče prostodušno zaobiti ali celo spregledati.
Anouilhova Antigona se navsezadnje izkaže za bitje negacije, odpovedi, zavračanja življenja.
Ko pa so pesmi enkrat napisane, imajo vso svobodo, vesel sem, če ne ždijo v samoti, ampak živijo med ljudmi, se klatijo povsod okoli, pa četudi kdaj tam, kjer se za poezijo baje ne spodobi.
V romanesknem svetu Zamaknjenosti ni več ene same, prave poti, ki bi osmišljala, ampak obstaja množica med seboj prepletajočih se poti, ki ponazarjajo podobo posameznika v sodobnem svetu brez negibnega središča in vseobsegajoče Resnice.
Pravica do izražanja religioznih misli v javnem diskurzu je ključna ne le na ravni posameznika, pač pa tudi na ravni skupnosti.
Ta tema je ljubezen. A ljubezen kot nedosegljivo hrepenenje, neizpolnljiva sila, ki s svojo zaslepljujočo močjo cefra nepomirljivo napetost med razumom in čutnostjo.
Pri njej, glasbenici – ženski in/ali lezbični avtorici gre pri hoji skozi mesto in skozi institucije, za poslušanja neslišnega.
Čas sam sebe žre! A pesnik ne obupa, saj ko se svet ruši, tedaj je upanje njegova, naša najtrdnejša vera.
Od začetka skozme tečeš,
véndar vsa ostajaš v meni,
od začetka skozte se pretakam,
véndar ves ostajam v tebi.
