Kdo je ta, ki se je strgala s tisočletne verige,
oblajala vse, kar lazi južno od Save,
dvignila meč na štiri strani neba
in izbrisala vse, ki so ji stali na poti?
Za njo hodim kot najstnik, igrava se prepletanje rok in dlani, na tleh. V moji glavi še vedno donijo klofute organov oblasti in kriki ljudi … krik mojih otrok …
‘Kakšni bebci!’ si med sabo šepetajo,
kuhajo zakone, lončke že ravnajo,
polne rožnatih odlokov in tabletij,
z veseljem davke nam pričnejo šteti,
ko smo blizu, zgrabijo za nos se svoj.
– Predstavnikom tem našim, dragim, mi smo gnoj!
Sploh si ne privoščimo pogleda iz ozadja,
vem, da to ne gre zlahka, pa bi se morali kdaj
s pravega položaja in z razdalje ozreti
(od znotraj in od strani) – na preostanek mladosti
Gospod bivši tovariš ne čivka v našem imenu,
v imenu državljanov, ki nam je mar.
Ki smo z lastnimi očmi gledali
kri, dim in razdejanje,
a ko smo gledali, kako se koljejo bratje,
je on služil denar.
govoreči medvedi, ki hodijo drug k drugemu na obisk
na čaj z ribezovo marmelado
presegajo bit
govoreči medvedi presegajo bit
govoreči medvedi presegajo bit
govoreči medvedi presegajo bit
ali živimo v diktaturi je treba vprašati
tiste ki imajo
tiste ki imajo preveč
tiste ki bi radi še več
tiste ki kradejo
in tiste ki dovolijo da se krade