Treba se je predvsem prepustiti besedam, zraven spremljati zarise in zamahe, ki na koncu ustvarijo lastno interpretacijo na samo poezijo. In pa glasbi, ki z različnimi improvizacijami vzdržuje nit zbranosti in prav posebnega ritma večera.
Umetnost tako postaja nekakšen odpustek, odpustek slabe vesti. Tam je, z ambicijo govoriti o družbeni zavesti, o Resnici, pravzaprav relikt naše brezbrižnosti.