Njena obmejna identiteta postaja univerzalna z njeno govorico in pisanjem, saj jo krepita pogum in modrost kulture, ki jo pomaga razvijati. Zanjo je pisati v slovenskem beneškem narečju naravno in samoumevno, vendar ni bilo vedno, saj je hodila le v italijanske šole.
Fried piše, kot bi rasel iz dvojnosti: preprost, a plastovit, prodoren opazovalec, a ne deskriptiven, angažiran, a ne tendenčen, pristen protihipokrit, neposredni mojster malih besed o vélikih temah.
Kakšno olajšanje je reka pesmi Urše Majcen: išče v snu, po robovih postelje, pada v praznino, sprašuje, išče luč pod ledom. Ne manipulira, ona je, kjer je in kar je.
Srečevanje prepovedano,
umik zagotovljen v niše
posameznih vhodov v hodnike.
Srečanj ni, ker se hoja sliši,
razen če je kdo v copatih
ali če si zamišljen.
Hodil si sključen, misleč, da bremena se ne vidi.
A znamenja so bila drugačna, čudni zemljevidi
so te vodili skoz dneve in noči, ko si komaj vedel,
kaj in kako, zakaj, zakaj tako zelo boli.