Ponovno se moramo naučiti empatije, sočutja. Zavedati se moramo, da ranjeno telo boli, da beseda bolečina ni prazna beseda, ampak zgolj približek vsega tistega, kar čuti ranjeno, zbrcano in na križ pribito telo.
Prejmite opozorilo: če povabite tega samotnega jezdeca, da se okrepča v vaših mestih, »skozi katera [je] prijahal s krvovrelo / pesmijo na ustih,« vedite, da bo, preden bo odšel, najprej »obglavil vaše demone, kot bi bili [njegovi].«
Zakaj bi bilo danes smiselno brati dela Danila Kiša? Ravno zato, ker ni »umeščen«. Umrl je še preden je dobil Nobelovo nagrado, ki se mu je resnično nasmihala, in še pred vojno, ki je za dalj časa uničila vse oblike kulturnega rafinmaja.
Že dolgo časa se goreče komuniciranje o svobodi izražanja in sovražnem govoru uporablja kot tehnika za preusmerjanje pozornosti od pravih vprašanj na napačne odgovore.
Gejem in lezbijkam ni bilo treba čakati na »mnenjsko odprtost« digitalne kulture ali neoliberalno revolucijo, ki je iz ljudi naredila radikalne nestrpneže.