Oblast vzpostavlja družbo, v kateri so vse moje elementarnosti, ustvarjalna identiteta, politična identiteta, osebna identiteta, seksualna identiteta, na mejnem robu. Vseskozi sem na nepravem mestu.
Ob obtožbi o dolančevski cenzuri sem ostal brez besed — predvsem zaradi dejstva, da gospod Lokar niti meni niti kateremu koli drugemu članu uredništva ni poslal niti enega samega prispevka za objavo na portalu, da bi ga lahko prebrali in ovrednotili, kaj šele cenzurirali.
Del človeške notranjosti, ki ustvarja, je vedno svoboden, tirani vanj nimajo vstopa, ne morejo si ga podrediti; to žre vse katoliške klerikalce, večne zatiralce vseh, ki mislijo s svojo glavo.
Bolj ključno pa je, da je o skrajno resnih temah, in sicer na način igre, razvedrila, morda celo (medijskega) spektakla, rekonstruiral našo realnost in da je tudi osrednja metafora – družbene slepote – zadela svoje bistvo.
Naši klerikalci hočejo vračanje v preteklost, njihov ideal je Slovenija pred letom 1941. Hočejo pohlevne in poslušne ženske, posebno pri spolnosti in odločanju o reprodukciji!
V spomin na Simone Veil, borko za pravice žensk, predsednico Evropskega parlamenta in francosko ministrico za zdravje, ki je omogočila legalizacijo pravice do splava.
