Nekoč mi je pripovedovala, kako se ji v ritmu, ki ji ga ne uspe dognati, ponavljajo sanje, v katerih se znajde v gozdu grozansko velikih iglavcev in nenadoma spozna, da ji nekdo sledi. Spusti se v beg.
Iztegnem se do nočne omarice in v usta vtaknem žvečilni gumi Hubba Bubba. Ko je dodobra prežvečen, pograbim ročno ogledalo in ga poskušam napihniti v velikost pomaranče.
Naslednji dan si je v miru ogledoval štore podrtih bukev. Če ga spomin ni varal, se je za drevesom, ki je do prejšnjega dne stalo na mestu najbolj oddaljenega štora, skril pred nemškimi rafali.
Eden je komunist, drugi musliman. Ostala sta neopredeljena levičarja. Prijazno se zbadajo in govorijo čudaške, a resnične zgodbe o velikih korporacijah in umetnikih.
Vrtela se je, v prah vtiskovala neskončno pirueto, označevala zemljo, jo dražila z žgečkajočim podrsavanjem, jo izzivala, ali se upa tudi ona pijano zavrteti.
Ampak zvok intrigantnega, tihega govorjenja ni pojenjal, samo nisem mogla odkriti njegovega izvora. Dvignila sem glavo in videla dve muhi. Morali bi brenčati, saj to muhe počnejo, mar ne?
ne vem točno, kdaj je dozorela moja pasivno-agresivna odločitev, da ženo zapustim, ampak to niti ni važno, ker ideje nisem bil sposoben realizirati; nikakor nisem uspel najti konkretnega razloga za svojo odločitev