Oporišče 43. armade vre. Posadka ne pozna končnega cilja izstrelitve, je pa seveda tudi zadnjemu vojaku jasno, da bo raketa SS-20 z jedrsko konico, katerikoli bo pač njen cilj, povzročila katastrofo.
Obe sta ženski. Ena je mrtva, druga v najboljših letih. Z njima sem se pogovarjala hkrati, v pisateljski rezidenci Akademia smo srkale kavo in lizale sladoled.
Poznal je vse filme o življenju znotraj, o hierarhijah, nasilju in o pobegih. Poznal je zgodbe o storjenih dejanjih, ki ostanejo za štirimi zidovi in globoko za zapahi osebnega spomina tudi po tem, ko ljudje odslužijo svoj dolg družbi.
Z izbrisanima M in N bodo prišle nove težave, ga je spreletelo. Nana lahko postane nama, mana ali mama. Mena lahko onemi. Brskal je za besedami z obiljem izbrisanih črk.
Poslanec Najvišjega s prijetnim glasom (to mu navsezadnje moram priznati) zatrjuje, da smo zdaj že na isti frekvenci z voljo Najvišjega. In obenem z našo voljo.
O, ja, vsemu sproti sledim iz svoje stare bele postelje, v kateri hiram kakor nekoristno truplo, ki čaka, da umre ali pa dobi injekcijo za podaljšanje življenja.
Ko sem stopil v dnevno sobo, sem zagledal ribe, kako ležijo na tleh med razbitimi delci steklenega akvarija. Razbile so ga, ker so bile tako ogromne, zdaj pa so ležale tam in patetično sopihale na mokri preprogi.
Toda kaj se zgodi z dušo, ki se skriva v telesu? Predstavljam si jo kot posebno ptico, ki odpira in zapira predale, v katerih so spravljena moja občutja.