Del človeške notranjosti, ki ustvarja, je vedno svoboden, tirani vanj nimajo vstopa, ne morejo si ga podrediti; to žre vse katoliške klerikalce, večne zatiralce vseh, ki mislijo s svojo glavo.
V povsem z odkritimi čustvi in neprizanesljivostjo postavljanja intimne in kolektivne zgodbe prepleteni pesniški zbirki Šovinistka avtorica ne prizanaša tako niti sebi niti družbi.
Ob branju Anatomije imam končno občutek, da imam v rokah zbirko, ki se dejansko dotika tistega dela generacije, s katero sem imel sam največ socialnih vezi.
Knjige mi pomagajo preživeti, tako preprosto je to, kot subjektu mišljenja. Da, tistega vsakega četrtega v Sloveniji, pa še koga zraven, zelo močno čutim, zato mi knjige vse bolj predstavljajo nujno sogovornico, moj svet, ki torej ni samo moj svet.
V razčaranem svetu, ki ga je (navidezno) osvojila vednost, se ne zateka k poeziji kot apriornemu področju magije, temveč dopušča jeziku samemu, osveščenemu lastne sodobnosti, da stvari postavi na glavo, da iz lastne razpoke na plano privleče čudežno.
Bolj ključno pa je, da je o skrajno resnih temah, in sicer na način igre, razvedrila, morda celo (medijskega) spektakla, rekonstruiral našo realnost in da je tudi osrednja metafora – družbene slepote – zadela svoje bistvo.
Če je religiozna, liturgična poezija premalo poznana, Petra Koršič naredi ravno to – svojega boga zlije z današnjim trenutkom, materialnim svetom in lomom med tradicijo in sodobnostjo.
Zdaj pa je bilo vse narobe. Nekoga je ljubila in ravno to jo je vsak dan znova tako iztirilo. Kot da bi rapidno izgubljala svoj razum, nanj bi včasih najraje kar pozabila. Skratka, dobro se je zajebala.