Pod menoj mesto,
nekoč obdano z bodečo žico.
Danes pa so zaprli državo.
Če ljudi zapiraš v njihove domove,
ne postanejo domoljubi,
ampak revolucionarji!
Najbolj kritično besedilo v knjigi Zapisi ustavnika v karanteni je kolumna, v kateri se Andraž Teršek dotika neživljenjskih zahtev politikov do ljudi, njihove nagovore pa opredeli kot nespodobne, porogljive in zafrkljive.
Oblast vzpostavlja družbo, v kateri so vse moje elementarnosti, ustvarjalna identiteta, politična identiteta, osebna identiteta, seksualna identiteta, na mejnem robu. Vseskozi sem na nepravem mestu.
Prvomajski protest proti vladnemu mešetarjenju pri dobavi mask in ventilatorjev ter ignoriranju strokovne javnosti in civilne družbe v obdobju epidemije koronavirusa je pred slovenskim parlamentom zaradi večje varnosti vseh potekal na kolesih.
Kaj, hudiča, imajo policaji opraviti na rožniških potkah in stezah, kakšno preklicano varnostno ali zaščitniško vlogo opravljajo med sprehajalci, ki v spoštljivi razdalji drug do drugega hvaležno lovimo darežljive sončne žarke?
Jaz tudi ne prenese istospolnih, temnopoltih, tujcev, drugače mislečih, nikogar. Jazu dopovedati, da je v raznolikosti bogastvo, je nemogoče, saj je Jaz edini kriterij zase in za svet.
– Lubčka, rojstni dan imam, osemdeset sem stara, lubčka, lubčka, samo majhnega lubčka!
Adela je vpila, a vpili so tudi ostali. Ljudje so kričali, ljudje so tudi psovali.
Srečevanje prepovedano,
umik zagotovljen v niše
posameznih vhodov v hodnike.
Srečanj ni, ker se hoja sliši,
razen če je kdo v copatih
ali če si zamišljen.
