17. oktobra, 2023  /  Intervju

Naprej v lep ustvarjalni čas

Že zgodaj sta bila v meni dva »nareka«: da moram ostati kar najbolj normalen, domač v svojem okolju – s tržaškimi Italijani vred. In po drugi strani zajemati iz primorske literarne zapuščine, pa ne tiste rodoljubne, pač pa iz kosovelovske biološke angažiranosti.

31. decembra, 2021  /  Kolumna/esej

Nesamoumevni romani

Prav vsi omenjeni romani posežejo v pisavo, preusmerjajo pozornost tudi na njo, opozarjajo, da je tudi pisava tehnologija s svojimi predpostavkami (recimo s svojo linearnostjo programira način mišljenja). Pozornost na zmožnost pisave je podobna igranju z zmožnostmi tehnologije: to pa odpira perspektive, ki niso samo antropocentrične.

26. novembra, 2021  /  Kritika

Janusova generacija

Generacija se v Dosjeju predstavlja kot posrednica, z Janusovim obrazom še naprej napol izvzeta iz toka časov. Ima ambicijo artikulirati naš odnos do preteklosti in naše ravnanje v prihodnosti, v katerih ni udeležena.

7. januarja, 2021  /  Kritika

Odisej brez Itake

Schubertova možata in v slutnji bližajoče se smrti izzorjena, a hkrati lirično pretanjena in v hipnotično ponavljajoči se ritem začarana glasba se sijajno ujema s temeljnim vzdušjem romana.

19. novembra, 2020  /  Kritika, Mišljenje

Človek betona, človek zemlje

To je knjiga, ki razume, kaj je utrip naših ulic. Ki razume, da košarka na njih ni zgolj postranska, rekreativna dejavnost, temveč samo njihovo bistvo. Da je za vsako blokovsko naselje košarkarsko igrišče tako pomembno, kot je za nacionalno kulturo pomemben Cankarjev dom.

28. oktobra, 2020  /  Kolumna/esej

Nesrečni Denis Poniž

Po nesrečnem dedku Ponižu obstaja nekaj, kar imenuje balkanoidnost, in to naj bi bile pojavne oblike balkanske mentalitete: s krožnim argumentum ne prideš daleč, tako da so zaključki prav ljubko smešni. Balkanoid, denimo jaz, je/sem pač rasistična invencija (kot mongoloid).