Mathias Enard je s pomočjo “demokratizacije” jezika, pa tudi “demokratizacije” junakov, ki prihajajo praktično iz vseh delov sveta, osvetlil senčni pol sveta, Homerjev Had, v katerem sta za človeško življenje značilni njegova bežnost in njegova izjemna krhkost.
Na eni strani imamo slavljenja velikega človeka, na drugi brezkompromisne očrnitve. Mar ne pričakujemo preveč od enega človeka in ene literarne nagrade?
Epidemijo aidsa razume kot holokavst nad geji in drugimi marginaliziranimi skupinami, kot nameren genocid, ki mu je dovoljeno potekati.
V sionistični zavesti predstavljamo mi, avtohtoni prebivalci Palestine, podobno kot ameriški domorodci, presežek prebivalstva, ki se ga je treba znebiti.
Sionisti niso preganjali le ljudi, ampak so brisali tudi palestinske hiše, arhitekturo, kulturo. Potekal je proces uničevanja arabskih sosesk in ustanavljanja judovskih na istih mestih.
Izraelci in Palestinci imajo recimo temu partnerski odnos, hkrati se ljubijo in sovražijo.
Katoliki – in mo(note)isti – ne razumejo, da se politična svoboda ne nahaja v »hočem – moraš«, ampak v »zmorem – lahko, če hočem«.
V spomin na Simone Veil, borko za pravice žensk, predsednico Evropskega parlamenta in francosko ministrico za zdravje, ki je omogočila legalizacijo pravice do splava.
Zakaj bi bilo danes smiselno brati dela Danila Kiša? Ravno zato, ker ni »umeščen«. Umrl je še preden je dobil Nobelovo nagrado, ki se mu je resnično nasmihala, in še pred vojno, ki je za dalj časa uničila vse oblike kulturnega rafinmaja.
v hiši prebiva človek tvoji zlati lasje Margarita
svoje pse ščuva na nas poklanja nam grob v zraku
S svojo visoko humanistično držo ne sprevidi, da se je država Slovenija, »svetli cilj, za katerega smo zastavili dobršen del svojih življenj,« spremenila v periferno kolonijo centralistične Evrope.
Inovativna poezija in resnično pomembna poezija je pač vedno antistilistična, kajti znotraj jezika minira samoumevnosti, udobja, zamolčanosti, ki svoje zatočišče najdejo prav v stilu.
