Tudi sam si nisem mislil, da bo toliko ljudi, torej bralcev, pograbilo to eksplozijo čustev, če si spet sposodim vaše besede. In bolečino. Ker tu je neznosno veliko bolečine, ki najde pot med črkami in refreni, pot do uporniškega srca.
A tisto naše smrtno, nevirtualno telo je tu, ko je treba pomagati, demonstrirati, kričati, govoriti, peti, izpisovati transparente, delati lutke, plesati, štrikati, kuhati, obiskati
pozabljene … pobožati, poljubljati, zjokati se skupaj.
Ob obtožbi o dolančevski cenzuri sem ostal brez besed — predvsem zaradi dejstva, da gospod Lokar niti meni niti kateremu koli drugemu članu uredništva ni poslal niti enega samega prispevka za objavo na portalu, da bi ga lahko prebrali in ovrednotili, kaj šele cenzurirali.
