Njegov Parnas ni gora; prej široko gorovje z zelo različnimi tematikami in zveni jezika, ki je tu zato, da povzdiguje pesniško besedo in z njo premaguje čas; čeprav se tudi sam vedno znova vprašuje, ali je to mogoče.
Šele takrat, ko ima ženska možnost izbire, ko se lahko odloča, ali bo mati ali ne, ali bo imela več otrok ali nobenega, lahko govorimo o družbi, ki poskuša slediti načelom strpnosti.
Zakaj bi bilo danes smiselno brati dela Danila Kiša? Ravno zato, ker ni »umeščen«. Umrl je še preden je dobil Nobelovo nagrado, ki se mu je resnično nasmihala, in še pred vojno, ki je za dalj časa uničila vse oblike kulturnega rafinmaja.
Le dejanje jezika, ki bo ubežalo tehničnim avtomatizmom finančnega kapitalizma, v katerem je mesto univerzalne slovnice prevzela ekonomija, lahko omogoči novo življenje.
To je pesem-mehanizem, ki zavrta v simbolno tako, da strukturno preči dvoje: družbene matrice (produkcije simbolnega) in pogoje produkcije subjekta – ter jih transformira.
Kdo ve, ali je Platonov privilegij – da ne poznaš drugega jezika kakor svojega – vreden zavidanja. Morda je takšna izključnost tudi nevarna. Utegne te zapeljati v misel, da si ti edini, ki poimenuješ stvari.
Avtorica pričujočega dela nekoliko ironično in posplošeno jezik pripisuje šušmarjenju hudiča. Hudičev jezik je po eni strani zloben in od hudiča zastrupljen (pra)Jezik, po drugi pa »vražji« – neukrotljiv, neulovljiv in navihan.
Domovina je izključno individualna izkušnja, zato bi se moralo izraz domovina uporabljati izključno nepolitično, ne pa kot nasilje nad vsem, kar ni naše.